Izpostavljen je bil konkretni obraz, bodisi, ki se je napil absinta, bodisi, ki je bentil nad, gledalcu pa je taka oblika pripovedovanja sporočala, da sam ni vpleten v to, da je na varni distanci in da je to posamični problem družbe, ki se ga da zlahka (prek televizijskega ekrana) identificirati
Takšna televizijska estetika ponuja zabavo in ugodje ter nas pomirja, da nam zaradi tega ni treba skrbeti, da to ni pomembno, saj je le ena izmed zgodb med vsemi zgodbami na televiziji. Z medijsko estetizacijo družbenih problemov je vsebina degradirana na formo, pri čemer vsebina sploh ni več važna.