Ravno običajnost pa je tista, ki privlači gledalce in buri njihove fantazije, saj v reakcijah likov na zaslonih merijo sami sebe, ko verjamejo, da gledajo resnično življenje, kakršno je tudi pri njih doma, in ko si v mislih ali na glas razlagajo svoj scenarij: »Če bi bil jaz na Emilovem mestu ...« Zatorej ni naključje, da so v resničnostnem šovu ključni prav tisti trenutki, ko pride do razkritij značajev, ko se nekdo izpostavi kot to, kar je, ali kot smo neprestano poslušali v Baru: »Ne igram, od vsega začetka ne igram!« in »Jaz sem tukaj to, kar sem.«
Takšna Realnost, ki mamljivo gleda z zaslonov, hkrati burka monotonost normalnosti vsakdana gledalcev in jo potrjuje.