Za zeleno živo mejo leži očem nekoliko skrit bazen. Zdi se, kot da si se ponovno vrnil štirideset ali več let nazaj v zgodovino ‒ v čas in prostor, v katerem se belci še vedno počutimo zelo domače.
Gospod Zeiru, Severnougandčan, ki živi in dela v Frankfurtu in s katerim smo se srečali že na avtobusu iz Kampale, govori o tem, da nevladne organizacije (NVO) v Afriki zakrijejo »sranje«, ki ga ustvari država.