Kako grejo ljudje samo še mimo. (Toda človek, ki resnično krvavo občuti, kako je zatiran, bi navsezadnje lahko razumel povabilo, naj svoj protest izrazi s pridružitvijo takšni umetniški akciji, tudi kot norčevanje iz svojih problemov.) Končna poanta, ki so jo iz akcije izpeljali njeni akterji, je bila, da danes »sploh ne obstaja nobena oblika resnega množičnega protesta.«[4]