Mislim, da nam študij njegovih spisov o poeziji lahko veliko več pove tudi o tvorjenju potencialnega političnega učinka poezije kot pa neka redukcija na sociologizacijo. V tej zvezi se mi zdi naravnost emblematična zaključna formulacija druge variante njegove razprave Poezija gramatike in gramatika poezije, ki se nanaša na slavno poznosrednjeveško husitsko revolucionarno pesem ‒ in ki izpostavlja vez med pesniškimi postopki in akcijo tako, da spregovori o načinu, kako struktura te pesmi s stopnjevanjem svojih notranjih napetosti izpelje prehod v akcijo, o tem,
»kako se pesniški užitek, ki ga prenašajo primerno proporcionirane verbalne strukture, spremeni v moč zapovedi, ki vodi v direktno akcijo.«[10]