Spremembe, ki prihajajo s srečanja na najstarejši evropski univerzi v, so na dobri poti, da naredijo izobraževanje še bolj kvantitativno in iz izobraževalnih ustanov ustvarijo industrijo, s katero naj bi jim končno uspelo doseči dolgo zastavljeni cilj: združiti financiranje s produktivnostjo. Umetnost, humanistika in človek ‒ kot razumsko, čustveno in duhovno bitje, ki se oblikuje v določenem kulturnem okolju in uresničuje skozi intersubjektivnost ‒ pa nikakor ne morejo biti zreducirani na številke in njihovo uporabnost. Tovrstno razumevanje sveta namreč temelji na fetišizaciji logocentričnega in evrocentričnega pojmovanja razuma.