Mene in mamo je naslednji dan po pogrebu pospremila na avtobus. Na postaji je bila zelo resna, nadela si je videz odrasle ženske, sprijaznjene z nemilo usodo, ki bo na vsako vprašanje o tem, kako živi, odgovorila, da tako, kot drugi hočejo.
Spet sem hodila v šolo, kjer je bilo treba med poukom prenašati priliznjenost nekaterih učenk in učiteljic, med odmori pa še butasto mularijo iz Provizorij.