Toda vsi ti scenaristi kljub nekritičnemu podpiranju SZ in navkljub partijsko-marksistični retoriki niso bili tipični komunisti. Prvič, prepričani so bili sicer, da je družbo mogoče reformirati (tudi z dobrimi scenariji in dobrimi filmi), niso pa verjeli v nasilno rušenje vlade in kapitalizma ‒ verjeli so v demokracijo in svobodo, kot ju je definirala ameriška »revolucionarna« tradicija, pri čemer so se pogosto sklicevali na Jeffersona in. Komunistični partiji so se večinoma pridružili zato, ker se je sredi tridesetih edina borila proti fašizmu.