Počilo je 24. avgusta 1939, ko sta zunanja ministra Nemčije in SZ, Joachim von Ribbentrop in Vjačeslav Molotov, podpisala pakt o nenapadanju ‒ to, da je Nemčija takoj zatem napadla Poljsko, SZ pa Finsko, je pok in šok le še okrepilo. Levičarji, liberalci, radikalci in progresivci, združeni v Ljudski fronti, so bili zgroženi nad tem, da je SZ podpisala pakt s fašisti ‒ z mračno, totalitarno, protidemokratično silo, proti kateri so se borili. Že za komunistično partijo, ki se je štiri leta izčrpavala v protifašističnem boju, je bila deziluzija popolna, kot pravita Ceplair in Englund ‒ kaj šele za Ljudsko fronto, katere del je bila tudi komunistična partija.