Zakaj prebivalci “mesta luči” tako prizadevno iščejo prostor za parke in vrtove, za drevje na ulicah ter za predele, namenjene naravi? In zakaj naj bi se katero koli mesto sprijaznilo z napori in stroški, potrebnimi za ureditev zelenic sredi kamna in jekla urbanega okolja? V obdobju, ko polovica svetovnega prebivalstva živi v mestih (do leta 2030 naj bi živelo v mestih že 60 odstotkov ljudi) in ko primanjkuje denarja za stanovanja, šole, socialne službe ter policijsko in gasilsko zaščito, to vprašanje ni nepomembno.