Podobno je tudi z narodnimi parki: popolna liberalizacija njihove ureditve bi izničila njihovo parkovno poslanstvo, po drugi strani pa bi preveč rigorozna zaščita neokrnjene narave lahko pripeljala do tega, da bi življenje ljudi, ki prebivajo v njih, postalo neznosno, njihovo financiranje pa tako, da si ga ne bi mogle privoščiti niti najbogatejše države. Težave pri iskanju prave mere med obema skrajnostma, s katerimi se sooča tudi Triglavski narodni park, so zato blizu zagatam, s katerimi se ubadajo številni drugi narodni parki. Sreča v nesreči je, da se pri odločanju o parkovni politiki lahko učimo iz napak in izkušenj drugih.