To se sliši kot nemogoče protislovje, zlasti če se človek počasi prebija po avtocesti 441 skozi Gatlinburg proti najbolj obiskanemu vhodu v park, mimo nepretrganega niza motelov, restavracij in prodajaln s spominki, ki se vrstijo na obeh straneh ceste. Kako je mogoče, da se v takšnem okolju skrivajo morda najbujnejši habitati in najveličastnejši gorski razgledi v vzhodnem delu Severne Amerike? Ko pa se znajdemo v samem parku -- skozenj še naprej vodi avtocesta 441, ki se zdaj zdi kot nekakšen predor skozi bujno rastje -- nam postane jasno, da smo v povsem drugem svetu.