Sredi devetdesetih, v kratkem zatišju v vojni vihri, se je Šarbat vrnila domov v svojo vas ob vznožju gora, pokritih s snežno kopreno. Življenje v tej vasi, kjer je vse v barvi prsti, onkraj shojenih poti, ni drugega kot boj za preživetje. So terase, posajene s koruzo, pšenico in rižem, nekaj orehovih dreves, potok, ki se razliva po gori (razen v sušnem obdobju), toda nobene šole, bolnišnice, ceste in nobenega vodovoda.