je z velikim naporom vendarle napisal svojo življenjsko zgodbo, manj robato različico dolgih, vedrih, samokritičnih zgodb, ki jih je sicer desetletja ob kosilu pripovedoval zbrani družbi. Čeprav je bilo pisanje, to samotno opravilo, veliko manj zabavno kot pripovedovanje. Njegove sage so našle novo občinstvo na Univerzi Washingtona, na kateri je predaval “geografijo z obutimi čevlji”, ter na sedežu National Geographica, na katerem ga je nova generacija piscev in fotografov vedno z navdušenjem pozdravila.