določen čas diha v majhno masko, povezano z opremo, ki beleži podatke o porabi kisika (ta je mera za porabljeno energijo), gibe njegovih okončin (označenih z belimi pikami) pa spremljajo kamere, ki pomagajo znanstvenikom razumeti porabljanje energije. Ko jim bo uspelo razvozlati, kako deluje ta sistem pri šimpanzih -- čemu so namenjeni gibi okončin pri obeh vrstah premikanja in kakšna je poraba energije pri vsaki vrsti -- bodo poskušali ta model prenesti na fosilne ostanke naših prednikov. “Za opredeljevanje anatomskih sprememb, ki naj bi zmanjšale porabo energije, uporabljamo biomehanske podatke,” pojasnjuje Raichlen.