“Ženska medenica je klasičen primer evolucijskega kompromisa,” odgovarja Rosenbergova. Njena oblika kaže kompromis med potrebo po takšnem telesnem ustroju, ki omogoča stalno hojo na dveh nogah, in ustroju, ki dovoljuje prehod ploda z velikimi možgani in širokimi rameni. Seveda je ta izjemna oblika medenice nastajala postopoma, v različnih obdobjih evolucije kot odgovor na različne vplive selekcije.