Bila je, 17. junija 2000, nekako okoli dvajsete ure, nekje na robu slovite Rdeče četrti Amsterdama. V dneh, ko je bilo spanca za vzorec in potem, ko se glave po tekmi v Charleroiju (Slovenija : Jugoslavija 3 : 3) še niso povsem ohladile, me je pričakal nov šok: ta šefinja javnih zabav Amsterdama mi je hladnokrvno, podprta z nekaj žganega, povedala, da vseslovenska zabava na glavnem trgu Dam zaradi tveganja spopadov s španskimi navijači, žal, odpade. “Tistih nekaj sto jih lahko kot predstavnik Nogometne zveze Slovenije prek medijev usmerite kar neposredno na stadion, pa naj se tam na parkirišču zabavajo do začetka tekme,” so bile besede, ki so mi povsem zameglile pogled.