Tisti, ki je v resnici odločil tekmo, je bil morda igralec, ki je stekel v prazen prostor na nasprotni strani igrišča in zato privabil branilca, tako da se je obrambna postavitev spremenila in omogočila napadalcu lahek zadetek, čeprav se je še v tistem hipu zdel povsem nemogoč, vendar se tega nihče -- niti on sam -- sploh ni zavedal. To je čista pripoved in zato je tudi povsem subjektivna: vsaka tekma je zgodba, zaporedje včasih protislovnih metafor, osebno razodetje, ki ga razume samo tisti, ki razume skrivnostni jezik nogometa. Nobene druge igre ne poznam, ki bi bila tako odvisna od nenehno spreminjajočih se in neotipljivih stvari, kot so “vzorec”, “ritem”, “vizija” in “razumevanje”.