Nogometna igra ima v sebi nekaj gledališkega -- pri tem pa ne mislim na cirkus, ki ga ob polčasih prirejajo Američani, marveč na človeške drame, v katerih se greši in odkupuje za grehe, v katerih je krepost ves čas na preizkušnji, v katerih se upoštevata celotna struktura in notranja povezava, v katerih se spopadajo najbolj osupljive sile. Nogomet pogosto primerjajo z grško tragedijo ali pa srednjeveško moraliteto, ki se nikoli ne konča. Ker je zadetkov malo (zato so zmage zelo nepredvidljive, celo če se srečata povsem neenakovredni moštvi), je občutek gledališkosti še močnejši -- dokončne odločitve ali skupinsko katarzo prinese šele zadnji sodnikov žvižg.