Že takoj na začetku besedila se Jezus posmehuje učencem, ki molijo k “tvojemu Bogu”, se pravi pogubnemu Bogu, ki je ustvaril svet. Učence primerja z duhovnikom v templju (skoraj zagotovo ima v mislih prevladujočo Cerkev), tega pa imenuje “ zmote”, ki “v mojem imenu sramotno sadi jalova drevesa”. Poziva učence, naj se ozrejo vanj in dojamejo, kdo je v resnici, toda oni se obrnejo stran.