Za njimi se je obsežna obalna ravnina raztezala v neskončnost vse do obzorja. Prizor je bil nenavadno lep, skoraj srhljiv, vzbujal je občutek brezmejne praznine. Samotni, ki je plaval po plitvinah, je edini opozarjal, da je praznina morda le navidezna.