Taka dikcija temelji na strahu pred shranjevanjem in potencialno zlorabo tako shranjenih podatkov oz. celo na posegu v zasebnost.
V resnici v teh sistemih sami prstni odtisi nikoli niso shranjeni v obliki, da bi jih bilo mogoče replicirati oz. zlorabiti, temveč se hranijo le nekatere ključne značilnosti, ki so nujne za preverjanje identitete. Urad pooblaščenke kljub temu zelo konservativno vztraja, da je to pri nekaterih sistemih morda res, vendar ponudnikom ne moremo zaupati, da sistema nekoč morda ne bodo nadgradili v smer, ki omogoča zlorabo.