V imeniku so poleg naslovov strežnikov in pripadajočih javnih ključev tudi seznami usmerjevalnih funkcij vsakega strežnika. Čebulni posrednik s seznama strežnikov izbere tiste, ki bodo tvorili prenosno verigo. S prvim strežnikom v verigi (vhodni člen) vzpostavi povezavo in sklene dogovor o sejnem ključu, ki se uporablja za kodiranje povezave, nato pa posrednik vhodnemu členu posreduje ukaz o razširitvi povezave na vmesni člen.