V primeru starejših programov, ki ne podpirajo UAC, uporablja zbirko podatkov znanih programov in iz nje pridobi podatke o potrebi po privilegijih. Za programe, ki niso združljivi z UAC in jih ni v zbirki podatkov, uporabi t. i. hevristiko, s katero poskuša ugotoviti potrebe po privilegijih za izvajanje. Na primer, ko se imena datotek začenjajo z »install« ali »setup«, vpraša uporabnika, ali morda program potrebuje skrbniške privilegije za nadaljevanje.