Pojavili so se zapisi o napadu na bloge in nezaslišani cenzuri, ki naj bi v skrajnem primeru pomenila nič manj kot smrt svobodnega bloganja. Češ kam pa bomo prišli, če ne bomo več mogli v svoj spletni dnevnik ‐ ki je samo naš in nikogar nič ne briga, pa čeprav je javno objavljen ‐ zapisati prav vsake neumnosti, ki nam ravno pade na pamet.
V množici pravičniško razburjenih blogerjev se je le tu in tam našel tudi kak bolj umirjen komentar, recimo o odgovornosti za zapisano ali tem, da so blogi pač javni in jih je zato treba presojati s podobnim, če že ne ravno enakim vatlom kot vsa druga javna občila.