Ker format MPEG2 zahteva veliko manj prostora na disku, lahko tako shranimo precej več video posnetkov, kot če bi ga prenesli nekodiranega v osnovnem formatu DV. Pri zajemanju se za vsak posnetek (posnetek je del posnetega videa, ki se posname na trak kamere v času od trenutka stiska na sprožilec na začetku snemanja do vnovičnega pritiska na sprožilec ob koncu snemanja) v albumu pokaže sličica, ki nas kasneje med montažo spominja na vsebino, ki se skriva za posamezno sliko. Po končanem prenosu se lahko lotimo urejanja.