Počasi se tako sestavlja celotna datoteka, ne glede na to, ali imajo uporabniki v svojem računalniku celotno datoteko ali ne. Ne le, da je tako mogoče posamezne datoteke mnogo bolje prenašati med velikim številom členov, način prenosa je trn v peti tudi iz pravnih razlogov, saj sploh ni jasno, ali neki del datoteke sploh pomeni prenos avtorskega gradiva kot celote (torej ali del sredine filma v binarni obliki, ki praktično ne pomeni nič uporabnega, sploh pomeni del filma). Nič kaj »oslovski« pristop je bil prvič uporabljen v protokolu Edonkey2000 (ali, krajše, ED2k), ki na več delov razbije datoteke, večje od 9,8 megabajta.