V resnici zgornja trditev pravzaprav drži, vendar je težava nastala drugje. Del vsakega šifriranega paketa, ki se pošlje po brezžičnem omrežju, je tudi t. i. »Initialisation Vector ‐ IV«, ki je dolg 24 bitov in se pošlje nešifriran, njegova naloga pa je zagotavljanje neponovljivosti vsakega poslanega paketa. Ti vektorji pa se v prometno bolj obremenjenih brezžičnih omrežjih zaradi razmeroma kratke dolžine kmalu začnejo ponavljati.