Pisanje bloga je nedvomno lahko tudi terapevtsko in prav med tistimi, ki se izpovedujejo v svojih blogih, ker se ne morejo ali nočejo kako drugače, je največ tistih, ki bi radi ohranili zasebnost.
In če je tako pisanje lahko videti precej ekshibicionistično, se naključni obiskovalec med branjem opisov nesrečnih ljubezni, menstrualnih težav in kuharskih podvigov počuti kot nekdo, ki skrivaj bere dnevnik, ki mu ni namenjen, če že ne kar kot nekakšen voajer.
Nekateri blogerji nočejo, da bi jih prepoznali, so pa seveda tudi taki, ki si ničesar ne želijo bolj.