In tu spet podobnost z zvočnimi programi, saj ima vsak kader ob koncu tudi krivuljo, s katero lahko določimo dolžino in obliko prehoda (linearno ali recimo logaritmično). Tistim, ki so navajeni bolj »klasičnih« časovnic tipa »a/b«, pri katerih je treba kadre, ki se prekrivajo, postaviti na ločene trakove in za prelive uporabiti dodatni trak za učinke, pa je namenjena možnost, da trakove prikažemo tudi v takšnem načinu. Mačji kašelj je tudi prilagajanje dolžine zapisov, saj tudi to poteka kar z miško, tako da robove kadrov pač povlečemo za toliko, kolikor želimo kader skrajšati ali podaljšati.