Strokovnjaki japonske televizije NHK so se problema lotili na znanstveni način in pričeli ugotavljati, kolikšna ločljivost bi bila za gledalce najprimernejša. Za zgled so vzeli kakovost 35-milimetrskega filma, kot ga vidimo v kinodvorani, in že leta 1973 zasnovali televizijski standard Hi-Vision s 1125 vrsticami, od katerih jih je 1080 vidnih na televizijskem zaslonu. V tistih časih o digitalni televiziji še ni bilo ne duha ne sluha in ker je bila visoka ločljivost očitno prevelik zalogaj za takratno analogno tehnologijo, je bilo do praktične rabe sicer treba počakati do preloma tisočletja, 1080 vrstic pa je ostalo.