Če odmislimo zgolj pretok podatkov, tudi mehanske komponente diskovja pogosto postavljajo resne omejitve: gledano kumulativno, so časi, porabljeni za premike glave na disku z več zbirkami, precej daljši.
V strežniku, opremljenem z več diski ali diskovnimi polji RAID, je zato navada dodeliti posameznim enotam gruče zbirk podatkov ločene naprave in jim tako zagotoviti polno prepustnost, ki jo zmore neki disk ali diskovno polje. S takim načinom porazdelitve objektov znotraj gruče zbirk je mogoče tudi zmanjšati količino, predvsem pa dolžino “poskakovanja” glav na sprejemljivo.