Nekako si namreč ne morem priti na jasno, ali sem neznansko zapravljiv, ker sem za uro glasbe pokuril celih dvajset tolarjev, ali pa sem pravzaprav še kar varčen. Nenavaden občutek izvira iz tega, da pri kupljenih ploščah nikoli sproti ne preračunavamo, koliko nas pravzaprav stane poslušanje, temveč se obnašamo, kakor da smo tiste tri tisočake ali kolikor pač stane plošča, zapravili za ploščo in ovitek, glasbo pa potem poslušamo zastonj.
Pravi odgovor o smotrnosti plačevanja pretočne glasbe je odvisen od našega odnosa do piratskega kopiranja, a ker tokrat ne pišem o tem, ostanimo pri ugotovitvi, da je poceni.