Pri tej obliki prostorske »masterizacije« je moteče predvsem to, da na izhodni signal ni mogoče dodajati še kakšnega »glavnega« učinka, kot je npr. kompresor ali limiter.
Tako kot že pri predhodniku Cooledit je vmesnik programa nekoliko manj standardno okenski, je pa v tej različici veliko bolj urejen in pregleden kot pri predhodnikih, ponuja pa tudi nekaj »modularnih« rešitev za prilagajanje vmesnika uporabnikovim željam. Predvsem je dobrodošla možnost »lepljenja« različnih oken na delovno namizje programa (tja, kjer nam najbolj ustrezajo), zato ni toliko prekrivanja kot pri nekaterih drugih programih.