Večina filmov v polni DVD kakovosti namreč zaseda več prostora, kot ga je na voljo na posameznem DVDju, tako da so že v pionirskih časih DVDjev postavljalci standarda predvideli tudi nosilce, na katerih so podatki na eni strani zapisani v dveh plasteh. Dostop do podatkov na spodnji plasti je enak kot pri enoplastnih nosilcih, medtem ko za branje zgornje plasti potrebujemo laser z drugačno valovno dolžino. Pri tiskanju dvoplastnih DVDjev ni večjih tehnoloških omejitev, medtem ko so za razvoj dvoplastnih nosilcev, na katere pišemo v DVD zapisovalniku, izdelovalci morali odpraviti kar nekaj težav, ki so nastale pri razvoju.