Pravzaprav ne 'lastno', saj nikoli nismo čutili, da bi bila država resnično naša, vedno (razen v prvih omamnih trenutkih po združitvi) smo se počutili čudno - kakor da nam je bilo nekaj vsiljeno. Zato je bilo v goljufanju države pravzaprav vedno nekaj perverzno patriotskega; z najglobljega moralnega stališča nikoli ni moglo biti sporno. V pa tako ali tako nismo nikoli povsem verjeli, vsaj ne kot v najvišjo moralno avtoriteto, kvečjemu kot v nekega ateja, ki ga je treba dodatno (poleg države) prinašati okoli.