V časih, ko kartice niso bile pospeševalniki 3D, je bila edina uporaba vgrajenega pomnilnika hranjenje podatkovnih »pik«, ki jih je preostala strojna oprema kartice »preslikala« na zaslon. Za vsako piko je bil pri osembitni globini barv (največ 256 različnih barv) potreben en, za predstavitev v 24-bitni globini barv (kot delujejo vse današnje grafične kartice) pa so potrebni trije bajti. Za delo pri ločljivosti 1024 x 768 pik torej popolnoma zadostuje 3 MB pomnilnika (če zaokrožimo navzgor).