Tako se je že kmalu rodil standard 802.11b, imenovan tudi WiFi, ki prav tako deluje pri 2,4 gigahertzih. Ta je omogočal višje hitrosti prenosa: do enajst megabitov na sekundo, obenem pa naj bi omogočal napravam različnih izdelovalcev, da se povežejo v skupno brezžično omrežje. V začetku so bile tudi pri standardu 802.11b velike težave z nezdružljivostjo med izdelki različnih izdelovalcev, sčasoma pa so se večji izdelovalci brezžične omrežne opreme dogovorili za medsebojno preizkušanje združljivosti izdelkov.