Za povezovanje so naprave 802.11 uporabljale frekvenco 2,4-gigahertza. Hitrost prenosa je bila v primerjavi z ožičenimi omrežji majhna, saj je prenos podatkov po žici takrat že potekal s stotimi megabiti na sekundo, še večja omejitev pa je bilo to, da standarda razvijalci nikoli niso sprejeli povsem za »svojega«: rešitve različnih podjetij so bile med sabo nezdružljive, tako da smo bili ob nakupu dostopnih točk vezani tudi na omrežne vmesnike istega izdelovalca. Teh hib so se zavedali tudi v organizaciji IEEE, ki je bdela nad standardom 802.11, tako da so kmalu pripravili nadgradnjo, ki naj bi te težave odpravila.