V naslednjih desetletjih so bile brezžične omrežne rešitve prilagojene vsakemu kupcu posebej, omrežja pa med sabo seveda niso bila združljiva. Največji naročnik in postavljalec takih omrežij so postale univerze, redkeje pa so se za brezžična omrežja odločali v poslovnih okoljih, saj so bile rešitve dokaj drage in v primerjavi z ožičenim omrežjem počasne.
Do razvoja standarda, ki naj bi poskrbel za združljivost brezžičnih omrežij in naprav različnih izdelovalcev, je prišlo šele leta 1997.