Za razliko od DVD-RW-jev se je standard pojavil najprej v različici za prepisljive plošče, tako da so ti zapisovalniki najprej znali pisati samo na plošče DVD+RW, šele naknadno pa so standard in ponudbo nosilcev na trgu razširili in dodali tudi enkrat zapisljive nosilce DVD+R. Po prvi napovedi standarda sta imela Sony in Philips nemalo tehničnih težav, zato je DVD+RW v primerjavi z -RW zamudil pri prihodu na trg in tako izgubil kar nekaj tržnega deleža, a ga zdaj počasi dobiva nazaj.
Poglavitna prednost DVD+RW-jev je bila ob splovitvi večja hitrost zapisovanja, saj je najmanjša hitrost, s katero pišemo na nosilce DVD+R in +RW, 2,4x.