Sodobni osebni računalniki imajo v primerjavi s tistimi izpred, recimo, desetih let neverjetne procesorske in pomnilniške zmogljivosti, z njimi pa še vedno v glavnem le pišemo, in to ne romanov, temveč pisma, kaj preprostega izračunamo in brskamo po spletu.
Je že res, da so računalniške igre videti kakor neposreden televizijski prenos, a tudi to je pravzaprav le lišp, kajti zabavamo se ob njih prav nič bolj, kakor smo se pred tridesetimi leti ob Pongu, sestavljenem iz nekaj svetlečih pravokotnikov. Ob pogledu na vsega vajeno in razvajeno mularijo bi si upal trditi, da celo manj.