Razlog je, da Linux ne ustvarja selektorjev dinamično za vsak nov proces, temveč ob zagonu ustvari globalno tabelo deskriptorjev in pozneje dodeljuje selektorje iz te tabele. Vnosi v njej so označeni bodisi z dovoljenji za branje in izvajanje, bodisi za branje in pisanje. Ti deskriptorji se preberejo v registre CS in DS/ES/SS vsakega procesa.