ZDA so namreč v tistem času razvile svoje prve vohunske satelite, ki so najprej delovali popolnoma analogno, kar je pomenilo, da so morali škatle s filmi fizično pošiljati v Tihi ocean, kjer so jih potem iskali s posebnimi letali in ladjami. Tak način je bil vse prej kot uporaben (kakšna škatla se je izgubila, nekaj pa jih je menda prišlo tudi v sovražnikove roke).
Za prehod na digitalno tehnologijo so bila odločilna pozna šestdeseta, ko so različni znanstveniki ugotovili, da so lahko polprevodniki CMOS (Complementary Metal Oxide Semiconductor) občutljivi za svetlobo.