Lastnikov bobenskih bralnikov je bilo seveda malo in glede na ceno ni čudno, da je bila večina tistih, ki so potrebovali svoje fotografije v digitalni obliki in v visoki kakovosti, obsojena na plačevanje visokih cen za optično branje svojih predlog. Kompromis med omejeno kakovostjo ploskih namiznih optičnih bralnikov in pregrešno dragimi bobenskimi bralniki so bili (in so še vedno) namenski optični bralniki za fotografski film. Večinoma gre za bralnike fotografskega filma z diagonalo 35 milimetrov, ki ga po 'domače' imenujemo kar format 'leica'.