Preprosta matematika pove, da lahko tako v strežniško omaro spravimo od 42 do 84 procesorjev (eno- oziroma dvoprocesorski sistemi), kar je bistveno več kakor pri klasičnih strežnikih. Zmanjševanje pa je postalo smiselno tudi zato, ker danes že v malo večjem omrežju diske ločujemo od strežnikov in tako odpravimo poglavitno potratnost s prostorom. Strežniki 1 U so med drugim postali privlačni tudi zato, ker so sorazmerno poceni, namestitev je preprosta, opravljajo pa lahko tudi obrobne, a še vedno pomembne vloge (datotečni strežnik, strežnik za elektronsko pošto,... ).