Stroški za ponudnike internetnih storitev se namreč ne večajo z minutami, temveč z biti, in krivično bi bilo nekomu, ki eno uro bere novice v spletu, zaračunati enako kakor nekomu, ki tisto uro s polno hitrostjo, kar mu jo dopušča priključek, pretaka piratske filme. Internetni dostop bi torej moral biti časovno neomejen, plačevati pa bi morali količino prenesenih podatkov.
Marsikdo bo seveda zdaj še bolj prepričan, da mi je vročina resno skisala možgane, saj si lahko mislite, da sodelavec računalniške revije internetni priključek izkorišča krepko nadpovprečno.