V istem času so na vrata Noyca in potrkali tudi predstavniki japonskega podjetja Busicom, ki so prav tako želeli elektronsko srce za svoje računalo, sestavljeno iz dvanajstih namenskih vezij. Intelovi inženirji so dognali, da bi izdelava sestavnih delov stala več, kot je bila predvidena cena računala, zato so za rešitev uporabili eno samo štiribitno integrirano vezje, ki ga je bilo mogoče programirati, da je opravljalo funkcije računala. Pri Busicomu so njihovo rešitev sprejeli in podpisali ekskluzivno pogodbo za uporabo omenjenega vezja.