Čeprav so podatki šifrirani (danes večinoma 128-bitno), še vedno tečejo mimo množice računalnikov in njihovih lastnikov, med temi pa se gotovo najde kak z nepoštenimi nameni. In vendar se je uveljavilo prepričanje, da je z digitalnimi certifikati, pametnimi karticami in varnim prenosom SSL (ali HTTPS, kot je to vidno v naslovni vrstici internetnih brskalnikov) za varnost dovolj poskrbljeno, da je sistem uporaben celo za bančne transakcije. V uporabnikov računalnik (ali pametno kartico) je treba namestiti certifikat, ki potrjuje, da storitev dejansko uporablja tisti, ki naj ima dostop do banke, pri prijavi pa je treba vpisati še dodatno geslo.