Spominjam se začetkov tako imenovane video umetnosti. Zdelo se je, kakor da ima vsak »videoumetnik« za vrhunec svojega umetniškega življenja odkritje, da s kamero, ki snema svoj lastni posnetek na televizijskem zaslonu, lahko dosežemo čarobno spiralo, ki se suče v globino neskončnosti. Na vsaki video instalaciji - če nekoliko pretiravam - smo lahko obiskovalci zrli v slike, ki so bile približno tako izrazne in tako prepričljive kakor slika, ki je žgala zaslon v delavnici, kjer je serviser preizkušal pokvarjeni videorekorder ali televizor.